Vsak odnos zahteva določene kompromise, vendar vprašanje, ki se poraja, je, do katere zdrave mere se lahko prilagajamo drugemu, ne da bi ob tem izgubili sebe?
Resnično ljubeč odnos je tisti, v katerem se dve osebi sprejemeta in spoštujeta svoje medsebojne razlike.
Če se moramo prekomerno prilagajati in zatirati svoje vrednote, da bi ohranili odnos, kaj potem zares ohranjamo? Ljubečega odnosa že ne, saj ljubezen nikoli ne zahteva zatiranja ali potiskanja svojih želja.
KAKŠNE SO VREDNOTE DRUGEGA?
Bolj kot prilagajanje drugemu, je potrebno to, da pogledamo, kakšne so vrednote drugega in se iz teh različnih vrednot učimo ter rastemo. Smisel partnerskega odnosa je namreč skupna rast in učenje.
Dober odnos pomeni, da se obe strani učita in rasteta iz medsebojnih razlik. Oba morata torej sodelovati in se odprto pogovarjati o svojih razlikah. Oba morata raziskovati tako svoje kot vrednote drugega in se v tem procesu naučiti nekaj novega ter skupaj ustvariti spremembo.
Vsak pri sebi pogleda, kako bi lahko bil še boljši človek. Običajno je potrebna obojestranska sprememba in ne veliki kompromisi. Če je sprememba enostranska, se bo odnos težko razvijal naprej.
ALI JE PRAV, ČE REČEMO "SPREJMI ME, KOT SEM"?
Največja težava nastane takrat, ko eden od partnerjev ni pripravljen na raziskovanje samega sebe in na učenje. Če ena oseba reče: "Sprejmi me takšnega, kot sem", se razjezi ali noče sodelovati v pogovoru, se učenje ne more zgoditi. Potem ima drug partner na voljo dve možnosti: se prilagodi oz. zatre sebe in svojo rast (kar je najslabša izbira) ali pa odnos zapusti.
Glede na to, kako sta osebi odprti za učenje, lahko te razlike privedejo do:
- nenehnih konfliktov
- eden partner zatre sebe in svoje vrednote
- oba partnerja se učita, spreminjata in zrasteta iz svojih razlik
ALI SE HOČEM ODPOVEDATI SEBI?
Če smo v odnosu, kjer se partner ne želi učiti in rasti skozi razlike in konflikte, potem moramo biti iskreni sami do sebe glede tega, ali se bomo zavoljo odnosa zares odpovedali samemu sebi. Ne moremo si privoščiti kompromisov, ki zadevajo našo osebno integriteto. Slej kot prej bomo namreč izgubili sebe. Ne bomo srečni mi in ne partner, odnos pa bo ostal brez smisla.
Odgovor je torej, da NIKOLI ne smemo zatirati samega sebe.
Povzeto po: Sensa